Sanacija vlage

Kapilarna vlaga
Glavni krivec za poškodovane omete na fasadah je kapilarna vlaga. Pri starejših zgradbah, so zidovi ponavadi brez horizontalne hidroizolacije. Če pa jo imajo, je običajno poškodovana. Kapilarna vlaga potuje po zidu navzgor in med potjo prenaša vodotopne soli v omet ali na njegovo površino. Ko vlaga izhlapi, soli izkristalizirajo, kar povzroči značilne poškodbe vlažnih ometov.

Sanacijo vlažnih zidov je najbolje prepustiti ustreznim in usposobljenim izvajalcem ter poskrbeti tudi za strokovni nadzor. Pri izbiri ustreznega načina sanacije oziroma postopka, je pomembna tudi namembnost posameznih prostorov v zgradbi. Za preprečevanje kapilarnega vlaženja s terena (kapilarni dviga vlage) poznamo različne postopke.

Pri zgradbah z nižjo stopnjo navlaženosti, lahko znižamo vlago v nosilnih zidovih s položitvijo drenaže ob vseh obodnih zidovih. Na odkopano vertikalno zidno površino vgradimo ustrezno hidroizolacijo, po zasutju pa je potrebno izvesti še primerno odvodnjavanje meteornih voda ob objektu. Razen navedenega, je potrebno do višine 1 m nad vidno mejo poškodb odstraniti omet, v katerem so se z leti nabrale vodotopne soli. Nato do višine 2 m nad nivojem terena izvedemo nov hidrofobni sušilni omet. Večinoma se uporablja običajni apneno – cementni omet z aktivnimi dodatki, ki ima zračne pore povezane s kapilarami. Po kapilarah poteka difuzijski prehod pare, voda pa ne vstopa vanje. Pri tem se uparja samo čista voda, soli ostajajo v raztopljeni obliki v zidu. Tako ostaja omet vedno suh tudi na delno navlaženi podlagi, obenem pa omogoča normalno »dihanje zidu«.

Pri vseh močneje navlaženih objektih, kjer stopnja vlage presega 40 odstotkov, je potrebno izvesti horizontalno hidroizolacijsko zaporo, ki bo preprečevala kapilarno vlaženje s terena. Običajno se izvede v višini tlaka v pritličju oziroma kleti. Pri opečnih zidovih se vgrajuje mehanska zapora, večinoma z žaganjem zidu  in vgradnjo običajnih hidroizolacijskih trakov. Pri tem rego, ki nastane od žaganja, zapolnimo z injektiranjem (slika 1).

kapilarna-vlaga1

V določenih primerih pa se s vtiskovanjem z vibracijskim strojem vgrajuje rebrasta valovita nerjaveča (ali kromirana) pločevina skozi celo debelino zidu (slika 2).

kapilarna-vlaga2

Za masivne stene lahko uporabimo tudi kemijske hidrofobne zapore. Pri tem postopku v horizontalni sloj v višini tlaka vlijemo raztopino silikonov (silikonsko emulzijo) ki po poteku kemijske reakcije, za 80 do 90 odstotkov zmanjša kapilarni prenos vlage. Silikonsko emulzijo  na bazi kalijevega metilsilikonata in aktivnih komponent, nalivamo v zid preko vrtin, ki jih je potrebno zaradi enakomerne razporeditve kemikalij ustrezno izvesti (slika 3). Po popolni prepojitvi zidu morajo biti vrtine odprte 30 do 60 dni, da potečejo vse potrebne reakcije s CO2 iz zraka. Po končani kemijski reakciji jih zapolnimo s hidrofobno malto.

kapilarna-vlaga

Kamnite in opečno – kamnite nosilne zidovi, ki so na sredini votli, po posebnem postopku, v višini hidrofobne zapore injektiramo, za kar uporabimo hidrofobno malto in s tem izboljšamo mehansko tehnične lastnosti zidu. Ta ojačitev je nujna, ker so kamniti zidovi v višini terena zaradi dolgotrajnega vlaženja (soli, zmrzovanja) običajno precej poškodovani.
Kadar želimo sanirati kletne prostore in možnosti za vgradnjo drenaže, izvedemo sanacijo po tako imenovanem »kesonskem« postopku«. Pri tem postopku notranje površine obdelamo s hidrozolacijskim materialom in preprečimo s tem vlagi vstop v notranjost.

Na domačem trgu so že prisotni tudi postopki za sanacijo vlage, na primer elektro – osmoza. V strokovni literaturi so mnenja o učinkovitosti tega postopka še precej različna, zato ga  v tem sestavku ne bomo podrobno obravnavali.

2. Povečana vlažnost v zgradbi
Vzroki v zvezi s povečano vlago so različni. Lahko so zaradi uporabe samega prostora in aktivnosti v njem (dihanje, znojenje, umivanje, kuhanje, pranje, sušenje perila, sobne rastline, izhlapevanje z vodnih površin zaradi akvarija itd;), nezadostnega prezračevanja, zaradi gradbeno fizikalnih nepravilnosti (toplotni mostovi), poškodb in konstrukcijskih napak posameznih sklopov zgradbe (poškodovane instalacije, poškodovana fasada, zamakanje strehe).

Kdaj pride kondenzacije vodne pare na površinah gradbenih konstrukcij ?

Vlaga, ki se pojavi zaradi kondenzacije vodne pare, je odvisna od notranjih in zunanjih klimatskih razmer, projektnih in gradbenih razmer ter značilnosti uporabljenih materialov. Do tega pojava pride v primeru, če je temperatura na površini gradbene konstrukcije nižja od rosišča temperature notranjega zraka. Prenizka temperatura površine je lahko posledica nezadostnega ogrevanja in posledično lokalno povečanega toplotnega toka skozi njo. Tipičen primer toplotnega mostu je toplotno neizoliran stik zunanje stene in stropne plošče proti neogrevanem podstrešju. Površinska kondenzacija vodne pare v hladnejšem času povzroči v stiku zunanje stene in plošče razvoj plesni. Drugi tipični primer toplotnega mostu je stik zunanje neizolirane stene in talne plošče slabo ogrevanega pomožnega prostora. Do površinske kondenzacije in razvoja plesni pride zaradi konvekcije vodne pare iz sosednjega bistveno toplejšega prostora z visoko vsebnostjo vlage v zraku. Potencialna mesta za nastanek toplotnih mostov so še križanja konstrukcijskih sklopov sten s temelji, medetažnimi konstrukcijami, streho in okni (ležišče plošče, balkon, vogal napušča, sleme, dimnik, zračnik, špalete pri oknih, omarica za rolo itd).

Prekomerna vlažnost v prostoru je lahko glavni vzrok za pojav plesni. Že relativna vlažnost med 80 in 85 odstotki zadošča za razvoj plesni. Plesen preprečimo  z zmanjšanjem prekomerne relativne vlažnosti v prostoru in odpravo vzrokov navlaževanja konstrukcijskih sklopov. Vsi drugi posegi za odstranjevanje plesni nimajo dolgoročnega učinka. Če plesen odstranimo samo površinsko, to ni dovolj. Na prizadetem mestu je potrebno omet odstraniti v celoti, lesene dele pa zamenjati.

Zamenjava starih oken z sodobnimi, ki so manj prepustne za zrak, je precej spremenila bivalne navade. Prostore je zato potrebno dodatno prezračevati, hkrati pa ne smemo zniževati temperature v prostoru, ker bi to privedlo do znižanje površinskih temperatur obodnih elementov ter nastanek površinske kondenzacije . Ker so vse sodobne energijsko učinkovite zgradbe zrakotesne, terjajo temu ustrezen način in režim prezračevanja prostorov. Potrebno stopnjo izmenjave zraka dosežemo s prisilnim prezračevanjem in izmenjavo toplote.

Pri novogradnjah lahko pride do odvečne vlage v estrihih, stenah in ostalih gradbenih konstrukcijah, ki niso dovolj osušene. Vlaga iz podložnega sloja se pojavi pri estrihih in drugih gradbenih konstrukcijah, ki so v neposrednem stiku s terenom in niso zaščitene z ustrezno parno zaporo. Opozoriti še velja na problem hladnih stropov. V primeru, kjer iz različnih vzrokov gradimo v fazah, se lahko kljub dobremu projektu in dobri izvedbi pojavijo napake. V zgradbi, ki ima dobro toplotno izoliran zunanji ovoj in še neizolirano podstrešje, lahko strop povzroči velik toplotni most.(običajno pride do kondenzacije vodne pare). To predhodno težavo rešimo tako, da na tla podstrešja začasno položimo toplotno izolacijo, ki jo bomo kasneje potrebovali za izolacijo podstrešja. Toplotno izolacijo zaščitimo le pred mehanskimi poškodbami in morebitnim vdorom vode.